Mimogrede

nič nimam proti baletnikom. sploh, ko takole čakam, da mi eden izmed njih pozvoni na vrata. danes sem na dostavi na dom, ker je bil moj mozag včeri razstavljen čez cel klub. ampak res, od domačih nalog v osnovni šoli, do vitgenštajna, ne vem kaj vse se ni podilo po moji ludi glavi. vse to, medtem ko sem poskakovala na ene nore francoze, vitgenštajn, pa vodne cevi v bloku, svašta.

evo njega.

Why are you so sad?

Kako naj se zabavamo, če pa ti medtem izvajaš avtodestrukcijo s praskanjem po žilah in robotičnim zaletavanjem v zid? Kako naj gremo mimo po svojih nakupih, če nas v stilu bližajoče apokalipse opozarjaš, da bodo že na vratih s kiji potolkli, ubili, kar je še človeškega v nas? Kako naj se brez slabe vesti smejimo, nazdravljamo, rojevamo otroke, proslavljamo rojstne dneve, novo leto, abrahame, če pa ta čas v zakulisju proti možganom obračaš oči, gledaš z belim in vidiš tisto, kar smo že davno želeli pozabiti?

Pridi z nami, deček. Pridi se ven igrat.

Če ne, te bomo sami zvlekli, slekli do kože in v vsako odprtino zarili po dva kozarca. Ker šele takrat boš imel pravi razlog za jok.


_____________
Skeeter Davis

Ni švoh, ni švoh

Recimo, če si ful utrujen. Učki ti že cel dan lezejo skupi, ker si spal borih 5 ur, to je zate ful malo, ampak je blo treba vstat, so prišli delavci in tudi tekst se ne napiše sam, mamicumu, ampak energija ni švoh, ni švoh sploh, v bistvu ti je dobro, nič ne pogrešaš, jer sve je tu, tu na dohvatuuu, recimo to, pol itak da ne greš spat. Pol žuliš cigarete, pa piješ sladki muškat, pa tako nalahno pomišljaš, če se ti da do tivolija, kjer so sošolci, ali bi se raje zagrizel v pesniško zbirko in svojo samoto. In je povsem vseeno, kaj zbereš, ker je oboje dobro. Rad imaš sošolce in tivoli in pivo-debata druženje in rad imaš intimnost literature, samoto in plavanje v svojem malem bazenčku. Vseeno je, kaj.

Jutri grem srečat enega dečka, ravno spoznanega, razmišljam, da bi mu kupila ono rožo, ki še ni roža, ker jo moraš najprej zalit in potem šele zraste, mu dat, pa videt, kaj bo, negoval in zalil al pozabil in ubil. Sej so vsa navodila napisana, ne bi smelo bit težko, pa četud se bere v drobnem tisku in slabi slovenščini. Ker jaz sem mala roža, roža mamina, to je ja jasno, ni?

______________________
If you want to feel me
Better be divine
Bring me water, water for my mind

Veverčke v svojih fensi oblekcah pa skakljajo naokoli

Evo mene spet. Sej sem ves čas tuki nekje, samo da se ne vidimo v črkah, buhaha. Mimogrede: kako veš, da ti je zmanjkalo črnila, če pišeš z nevidno tinto? Take mi hodijo to jutro po glavi, take brezvezne, ker zakaj bi se človek ves čas spraševal čemu vse to in kam vse to pelje. Takoj, ko se vprašaš, kam vse to pelje, si nafukal. Ker kam pa naj pelje? Vozi in molči, glej, zunej so drevesa, pa veverce skačejo v svojih fensi kožuščkih, pa se, boga mi, ne sprašujejo zakaj, in jim je fino fajn in ne vem, zakaj ne bi mogla enkrat v lajfu tud jz bit taka veverčka, skakljat naokoli, glodat lešnike, pa vsake tolk s tačkami počesat svoj lep kožušček. Ker je res lep. Če se zbudiš v torek navsezgodaj zjutraj in si si enostavno lep, da bi te kr razfukalo, koliko je še lepega v tebi, neokrnjenega, kot kak nacionalni park, recimo na ta način, če se lahko tako začutiš, potem je že dobro. Samo ne sprašuj se, zakaj je lepo, ker to je potem tako, kot bi šel blondi razlagat vic, ki ga ni razumela. Propala fora. Glej veverčke in vozi, i ajmo mi još jedan krug.

Pretty in pink

... evo še ena. Mal je podobna modri iz prejšnjega posta, ampak je po mojem zard materiala čist druga zgodba...

'naredi sam' kolekcija

... nekaj zadev, ki sem jih naredila v zadnjem času ....

Luna je napolnjena, jaz pa tudi

Tiste vrste teden, ko sem se primorana posluževati metod bivšega fanta, da bi se potegnila čez. Bivši je imel namreč navado, da je ob najhujšem pogledal gor, kot bi staremu norcu gledal naravnost v obraz in ob tem jezno navrgel: "Kaj je, a je to vse, kar zmoreš?! Ajde, da te vidim! Ajde, da vidim, kaj še zmoreš!!"

Jeza je pač gonilo, jeza je power, pure energy, trust me on this one.

Čeprav za danes, s skoraj 38 vročine, ob skoraj pol enih, se mi ni treba več bojevati. Noč bo storila svoje, jutri bom vstala, spila lekadol plus C, prečrtala nekaj načrtov in spisala nekaj novih, potem pa

preprosto pometla ostanke.

'Cos I'm a good house keeper, I'm gonna take my broom and sweep all of the dirt, yes sir, out in the street ...

Lahko sem takšna, kakršna hočem biti

Zgodbe mojega življenja ni. Tega sploh ni. Nikjer ni središča. Ne poti, ne linije. So obsežna področja, kjer se zdi, da je nekdo bil, a ni res, bilo ni nikogar.

* * *

Lahko bi se slepila misleč, da sem lepa kakor lepe ženske, kakor ženske, ki jih gledajo moški, ker me res veliko gledajo. Toda jaz vem, da pri tem sploh ne gre za lepoto, ampak za nekaj drugega, res, za nekaj čisto drugega, recimo za nekaj notranjega. Jaz sem lahko takšna, kakršna hočem biti, tudi lepa, če to zahtevajo od mene, lepa ali čedna, čedna na primer za domače, nič bolj, lahko postanem vse, kar kdo hoče od mene. In tudi sama bom to verjela.


Marguerite Duras, Ljubimec

Da vidmo, če še gre

Da vidmo, če še gre. Napisat kej, pa to. Pogrešam malo ta tipkanja po blogu, jebiga.

O danes, al kaj? Kako že gre to?

Na eni točki sem si rekla, jebeš ta težak dan, možda si počeo gadno, ali nećeš tako i završiti! Zdej poslušam muzko in v izi pohcam (res v izi, tko, posoljen tobak), pa zravn v izi pišem. Blog je kul, ker je nekako nenamenski. Ni mi treba mislit, kdo to bere. Ni mi treba mislit. Kar je sploh osvoboditev zame. Psihoanalitični um, samopreiskovalni um, samoraziskovalni, večno reflektiven, ni ga bolj groznega kot je prenapet racio pomešan z individualizmom, ta nadležni individualizem, vedno nekje pod površino kože, na preži, pripravljen, da butne ven ob najmanjši priložnosti, ko bo lahko izrekel svoj ampak.

Ampak danes se ne zmenim zanj. Sem in me ni. Zato sem lahko trapasta, zapletena v ponavljanje vedno istih napak, tekanje k vedno istemu moškemu, ki boli, lahko se kot blazna režim, ali jočem, vseeno. Lahko spet pišem. Lahko sem, ne da bi se spraševala zakaj.

Besedo zakaj bi morali itak črtati iz besednjaka. In šele takrat bi se vse sestavilo v svoj zato.



_________
sitting, waiting

Istina je ono, što je uvek isto

Menda sem bila 'pofočkana'. Za napisat 7 resnic o sebi. Ne vem, kako so ti spiski videti pri drugih blogerjih, nisem gledala, zato bom najbrž malo po svoje. To bo zadnji zapis, za eno Pikico, ki se ji je zdelo, da bi moj (prejšnji) zadnji zapis moral biti predzadnji (in zadnji bodo prvi, heh) :

1. Nepopravljiv hrepenevtik, ki se zaljublja povprečno enkrat na mesec (ob slabem mesecu, seveda). Nedavno me je sicer prvič prijelo, da bi ukinila to lastnost konstantnega zaljubljanja (da prišparam kakšno potolčeno koleno in/ali vneto srce), pa ne gre, vsakič znova je kot prvič, v tej igri nimam imunitete.
2. Večkrat se zalotim pri spraševanju: kdo je bolj realen – moški, s katerim se v danem trenutku videvam, ali Don Kihot, Bruno, Konstantin Teofilis … ?
3. Ko sem imela pri kakih osmih letih na obisku prijateljico, ki je k nam prišla z družino, sva se skriti pod kovter v moji postelji spraševali, zakaj so najini 'rilčki' različni. V sedmem razredu podobne primerjave izvajava s sošolko, samo da so tokrat pospremljene s prijetnim telesnim presenečenjem v dvoje. V srednji šoli vse zajebem, ko pozornost preusmerim bolj ali manj na fante. In kmalu za tem na moške (glej resnico št. 1)
4. Preden sem se v četrtem razredu zaljubila v Svetlano Makarovič in kasneje, v sedmem, v Kosovela, sem mislila postati veterinarka. Pri nas so začasno domovanje (na žalost moje mame) našle vse mačke s polomljenimi tačkami, povoženi psi in nekoč celo ena nekoliko depresivna veverica (sklepala po njenem ne preveč živahnem skakljanju naokoli in nezanimanju za lešnike). Na srečo je čez cesto naše hiše živel g. Vetrinar.
5. Soseda, ki je prav tako živela na drugi strani ceste, me je nekoč, ne spomnim se zakaj, z ježkom, to je železom iz ikebane, močno opraskala po zatilju. Dobri g. Veterinar me je posprejal s sprejem za krave. Taisto sosedo sem petnajst let kasneje (kmalu po tistem smo se namreč preselili) srečala na WC-ju enega ljubljanskih klubov. Še danes se sprašujem, če je bil tisti nenadni poljub kasneje za šankom blodna pomota, ali opravičilo za ježka. Saj res, bolje da vam ne povem, kaj se je petnajst let kasneje po nenavadnem srečanju na Metelkovi zgodilo s sinom veterinarja. Ups, sem vam že.
6. Pri enajstih letih me je gospa, ki je živela zraven nas, naučila meditacije (poleg veselja nabiranja smrekovih kalčkov v bližnjem gozdu, ki pa sem ga do danes že izgubila). Poskusila sem doma v dnevni sobi in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da sem zapustila svoje telo, kar mi ni bilo preveč všeč, zato sem se nemudoma vrnila nazaj. Se mi zdi.
7. Vse, kar povem, je laž.

__________________
I love myself :D

"V osnovi smo vsi del iste izkušnje, variacija na temo."

Nekaj časa me tukaj ne bo. Na straneh tega bloga. Skušam se spravit v drugo obliko in trenutno tipam, kje so njene meje. Kot bi rekla Katja (po spominu): Neki moram spisat, neki moram nardit. Sej to vem že mesec in pol in to sem od znotraj čutila že od rojstva pa mau (ker sem čutila ta poriv in nekaj, kar ga tišči dol) ...

Se še beremo, upam -

nekje drugje.

___________
Extreme ways

Extreme ways are back again
Extreme places I didn't know
I broke everything new again
Everything that I'd owned
I threw it out the window came along
Extreme ways I know will part the colors of my sea
'Perfect color me'

Extreme ways that help me
They help me out late at night
Extreme places I had gone
That never seen any light
Dirty basements, dirty noise
Dirty places coming through
Extreme worlds alone
Did you ever like it planned?

I would stand in line for this
There's always room in life for this ...