Najprej moram povedati, da se mi zdi povsem neverjetno, da tista ena objava, ki jo sproduciram enkrat na mesec ali pa niti to ne, dobi komentarje. U are still here?
En članek bi morala finiširati zdajle, pa se mi ne piše članka. Utrujena sem od včeraj, zaspala sem ob štirih, v postelji polni krvavih madežev, nihče mi ni storil sile, ne se bat, bilo je prav prijetno, samo tajming nekoliko slab. Zaspala torej ob štirih v rahlo okrvavljeni postelji, utrujena, telo izžeto od seksa, do zadnje misleče celice izžeto, in potem se moraš drug dan zbudit in biti funkcionalen človek, pisati članke, biti kao uporaben. To bo na silo - pisanje tega članka, ne tisto, kar je povzročilo krvave madeže na živo rumeni rjuhi.
Pogrešam ga. Tistega drugega, ki nima nič z živo rumenimi rjuhami. Kar vrača se in vrača, kot kaka polna luna - približno enkrat na mesec, kot menstrualna kri, ki počasi teče iz mene in ne morem nič glede tega.
Ne vem, kaj je za vsem skupaj. Sem samo lovec, boginja lova in menstrualne krvi, ki hoče z zibanjem bokov dobiti tisto, kar je najbolj oddaljeno? Je samo izziv, ali je na vsem skupaj tudi kaj 'za res'? Kdo bi vedel. In tudi, in tudi, če ga znova dobim - kdo pravi, da bi v drugo šlo?
Vse te pomisleke sem delila z dečkom, ki je včeraj ležal na mojih rumenih rjuhah. Poslušal me je, dolgo je molčal in rahlo grbančil čelo, ko sem končala, se je prvil k meni s poljubom na čelo in rekel: "Povabi ga nabirat kostanje. To bi lahko vžgalo."
Hecni so tile moji moški, vsekakor. Jaz pa malo nora - več kot le enkrat na mesec. Ali šta je, tu je.
_________
simple together