Ne morem te izgubiti

Ne morem ti povedati svojega imena: ne verjameš, da ga imam. Ne morem te posvariti, da se ta čoln prevrača, tako si načrtoval. Še nikoli nisi imel obraza, ampak saj veš, da me to privlači. Dovolj si star, da bi bil moj okostnjak: tudi to veš. Ne morem ti reči, da te nočem, morje je na tvoji strani. Imaš mreže zemlje, jaz imam samo škarje. Ko te iščem, najdem vodo ali premikajočo se senco.

Nikakor te ne morem izgubiti, ko si že izgubljen.

M. Atwood

oh you you, it's always you, the hardest hitter that i ever knew...

Ker je lepše pisati blog kot članek

Najprej moram povedati, da se mi zdi povsem neverjetno, da tista ena objava, ki jo sproduciram enkrat na mesec ali pa niti to ne, dobi komentarje. U are still here?

En članek bi morala finiširati zdajle, pa se mi ne piše članka. Utrujena sem od včeraj, zaspala sem ob štirih, v postelji polni krvavih madežev, nihče mi ni storil sile, ne se bat, bilo je prav prijetno, samo tajming nekoliko slab. Zaspala torej ob štirih v rahlo okrvavljeni postelji, utrujena, telo izžeto od seksa, do zadnje misleče celice izžeto, in potem se moraš drug dan zbudit in biti funkcionalen človek, pisati članke, biti kao uporaben. To bo na silo - pisanje tega članka, ne tisto, kar je povzročilo krvave madeže na živo rumeni rjuhi.

Pogrešam ga. Tistega drugega, ki nima nič z živo rumenimi rjuhami. Kar vrača se in vrača, kot kaka polna luna - približno enkrat na mesec, kot menstrualna kri, ki počasi teče iz mene in ne morem nič glede tega.

Ne vem, kaj je za vsem skupaj. Sem samo lovec, boginja lova in menstrualne krvi, ki hoče z zibanjem bokov dobiti tisto, kar je najbolj oddaljeno? Je samo izziv, ali je na vsem skupaj tudi kaj 'za res'? Kdo bi vedel. In tudi, in tudi, če ga znova dobim - kdo pravi, da bi v drugo šlo?

Vse te pomisleke sem delila z dečkom, ki je včeraj ležal na mojih rumenih rjuhah. Poslušal me je, dolgo je molčal in rahlo grbančil čelo, ko sem končala, se je prvil k meni s poljubom na čelo in rekel: "Povabi ga nabirat kostanje. To bi lahko vžgalo."

Hecni so tile moji moški, vsekakor. Jaz pa malo nora - več kot le enkrat na mesec. Ali šta je, tu je.

_________
simple together

it's not funny

I miss my ex. Remember him? Or here.

Moram preskočit nazaj v slovenščino. Angleščina je izogibanje. Ko ti je kaj težko povedati zares, recimo takrat začneš v angleščini.

Prežema me, pere, centrifugira.

Vsake toliko časa se v obliki miselnega trzljaja, ki najbrž služi namenu zapolnjevanja praznine med dvema spet ne pravima moškima, vrne bivši. In ne morem drugega, kot da za tistim, ki mu ravno kažem vrata, zapojem ... I knew a man who was better, much better than that, much better than that...

Zajebala sem prvič, to je. To sem sicer sedaj tako napisala, kot da zagotovo pride tudi drugič, kot da bom imela možnost vse popraviti, kar se najbrž ne bo zgodilo. Življenje ne funkcionira na ta način, saj to ja vemo. A vendar, kot kaka najstnica sanjarim, kako ga srečam v množici, zakorakam naravnost do njega in mu šepnem na uho: tokrat sem pripravljena pozabiti, da je na svetu sploh še kakršenkoli moški. Ker stvar je, kot je enkrat rekel, v odvzemanju, ne dodajanju. Če bi imela samo njega, bi imela vse, kar potrebujem.

Ali posle karanja nema kajanja, i guess. But still - it's not funny. Totalno me pere in ne vem, kam z vsem tem.

the world is not enough

evo, konec poletja gre za vogalom. say goodbye, folks... grem štrikat rokavičke, šivat gumbe na srajčke vojakov, al pa že kej, da se zamotim, ko bo udarilo po prsnem košu. jesen me vedno stiska, nisem za vzdihovanja nad umiranjem, i love life, vzhajanje, naraščanje, to sem bolj jaz.

neki me stiska. neki me stiska, mamicumu. sem se vprašala ene petkrat vsak dan zadnje tri tedne (vse skup seprav prib. 155krat), kaj te matra, Di, dej povej, kaj ti ne paše. pa ne vem, nobenga odgovora. gledam okol sebe: smreka še raste pred blokom, mače ima svetlečo dlako in obedve mava, objektivno gledano, dovolj razlogov za predenje. ampak ne, ona prede, jaz jamram. mogoče sem samo razvajeno dete s preveč časa. saj veste, kako je z razvajenimi otroci: the world is never enough. svet se lahko postavi na svoje umetne trepalnice in me kušne v mojo razvajeno rito, i don't care, it's never enough, poletje odhaja, say goodbye, folks...

jezersko

v nedeljo sem hodila tam po jezerskem, gozdovi pod hribi in potem se tisto jezero, za katero zdajle ne vem, kako se mu rece, ampak ima en mosticek, pa spodaj racke, in sem sla cez tist mosticek in me je nanekrat presinilo, spomnila sem se, kdaj in s kom sem bila nazadnje tam, pa mi je ratalo kar toplo, tako kot cloveku rata, ko se spomni cesa lepega, in zenskam ocitno tudi:) skratka, to je taka stvar, ki je ni treba povedat na glas, niti zapisat in poslat, ampak vseeno, mislila sem si, v tistem trenutku sem si mislila, pa se zdaj mislim enako in najbrz tudi zmeraj bom (oh, kako pateticno, zato je bolje takih stvari ne povedat na glas) - upam, da bom se kdaj spoznala tako krasnega moskega, kot si bil ti.

no, ne sedaj narobe razumet, to je brez intence povedano, ce pa ze ima kaksno, pa zgolj da te spomnim, da si super :) ce si kje vmes pozabil :)

bodi lepo,
Di

Mimogrede

nič nimam proti baletnikom. sploh, ko takole čakam, da mi eden izmed njih pozvoni na vrata. danes sem na dostavi na dom, ker je bil moj mozag včeri razstavljen čez cel klub. ampak res, od domačih nalog v osnovni šoli, do vitgenštajna, ne vem kaj vse se ni podilo po moji ludi glavi. vse to, medtem ko sem poskakovala na ene nore francoze, vitgenštajn, pa vodne cevi v bloku, svašta.

evo njega.

Why are you so sad?

Kako naj se zabavamo, če pa ti medtem izvajaš avtodestrukcijo s praskanjem po žilah in robotičnim zaletavanjem v zid? Kako naj gremo mimo po svojih nakupih, če nas v stilu bližajoče apokalipse opozarjaš, da bodo že na vratih s kiji potolkli, ubili, kar je še človeškega v nas? Kako naj se brez slabe vesti smejimo, nazdravljamo, rojevamo otroke, proslavljamo rojstne dneve, novo leto, abrahame, če pa ta čas v zakulisju proti možganom obračaš oči, gledaš z belim in vidiš tisto, kar smo že davno želeli pozabiti?

Pridi z nami, deček. Pridi se ven igrat.

Če ne, te bomo sami zvlekli, slekli do kože in v vsako odprtino zarili po dva kozarca. Ker šele takrat boš imel pravi razlog za jok.


_____________
Skeeter Davis

Ni švoh, ni švoh

Recimo, če si ful utrujen. Učki ti že cel dan lezejo skupi, ker si spal borih 5 ur, to je zate ful malo, ampak je blo treba vstat, so prišli delavci in tudi tekst se ne napiše sam, mamicumu, ampak energija ni švoh, ni švoh sploh, v bistvu ti je dobro, nič ne pogrešaš, jer sve je tu, tu na dohvatuuu, recimo to, pol itak da ne greš spat. Pol žuliš cigarete, pa piješ sladki muškat, pa tako nalahno pomišljaš, če se ti da do tivolija, kjer so sošolci, ali bi se raje zagrizel v pesniško zbirko in svojo samoto. In je povsem vseeno, kaj zbereš, ker je oboje dobro. Rad imaš sošolce in tivoli in pivo-debata druženje in rad imaš intimnost literature, samoto in plavanje v svojem malem bazenčku. Vseeno je, kaj.

Jutri grem srečat enega dečka, ravno spoznanega, razmišljam, da bi mu kupila ono rožo, ki še ni roža, ker jo moraš najprej zalit in potem šele zraste, mu dat, pa videt, kaj bo, negoval in zalil al pozabil in ubil. Sej so vsa navodila napisana, ne bi smelo bit težko, pa četud se bere v drobnem tisku in slabi slovenščini. Ker jaz sem mala roža, roža mamina, to je ja jasno, ni?

______________________
If you want to feel me
Better be divine
Bring me water, water for my mind

Veverčke v svojih fensi oblekcah pa skakljajo naokoli

Evo mene spet. Sej sem ves čas tuki nekje, samo da se ne vidimo v črkah, buhaha. Mimogrede: kako veš, da ti je zmanjkalo črnila, če pišeš z nevidno tinto? Take mi hodijo to jutro po glavi, take brezvezne, ker zakaj bi se človek ves čas spraševal čemu vse to in kam vse to pelje. Takoj, ko se vprašaš, kam vse to pelje, si nafukal. Ker kam pa naj pelje? Vozi in molči, glej, zunej so drevesa, pa veverce skačejo v svojih fensi kožuščkih, pa se, boga mi, ne sprašujejo zakaj, in jim je fino fajn in ne vem, zakaj ne bi mogla enkrat v lajfu tud jz bit taka veverčka, skakljat naokoli, glodat lešnike, pa vsake tolk s tačkami počesat svoj lep kožušček. Ker je res lep. Če se zbudiš v torek navsezgodaj zjutraj in si si enostavno lep, da bi te kr razfukalo, koliko je še lepega v tebi, neokrnjenega, kot kak nacionalni park, recimo na ta način, če se lahko tako začutiš, potem je že dobro. Samo ne sprašuj se, zakaj je lepo, ker to je potem tako, kot bi šel blondi razlagat vic, ki ga ni razumela. Propala fora. Glej veverčke in vozi, i ajmo mi još jedan krug.

Pretty in pink

... evo še ena. Mal je podobna modri iz prejšnjega posta, ampak je po mojem zard materiala čist druga zgodba...