Nekaj ("nekaj" seveda pomeni dva ali trije) vas je izrazilo zanimanje za Borgesovo biografijo. Nič lažjega kot to (pridi Pipi, pokazal ti bom):
Borges se je rodil na prelomu stoletja, leta 1899, v Buenos Airesu. Oče je bil odvetnik, filozof in anarhist, ki je hkrati poučeval tudi psihologijo, njegova mama je prevajala številne romane iz angleščine v španščino. Borges je bil na starša izredno navezan: oče, ki je bil ob naštetih dejavnostih tudi pisatelj, je bil verjetno njegov vzor; kljub temu, se o pisateljevanju nista kaj dosti pogovarjala, saj je oče menil, da mora sin poiskati svoje rešitve. Še bolj kot na očeta pa je bil navezan na svojo mamo, ki je bila njegova zaupnica; po tem, ko je povsem oslepel, pa tudi njegova stalna spremljevalka.
Menda je bilo nekako samo po sebi umevno, da bo Borges postal pisatelj. To je bil nekakšen sklep, do katerega je prišel sam pri sebi že zelo zgodaj. A te odločitve se je na nek način tudi sramoval. Velika večina njegovih prednikov so bili vojni junaki, zato se je ob svoji zaljubljenosti v knjige počutil nekako nekoristnega; ne samo to: dolgo je bil celo prepričan, da si ne zasluži, da ga ima zaradi te »nekoristnosti« sploh kdo rad.
Borges je
začel pisati nekje pri šestih letih, ko je že posnemal španske klasike, npr. Cervantesa. Ko je imel devet let, je v španščino prevedel Srečnega princa Oscarja Wilda. Prevod so objavili v nekem dnevnem časopisu in ker je bil podpisan samo s Jorge Borges, so prevod vsi pripisovali njegovemu očetu.
Leta 1914 se je družina odpravila na
potovanje po Evropi. Razloga sta bila dva: prvi je bil ta, da je oče želel, da njegov sin in hčerka dobita dobro izobrazbo v Ženevi, drugi razlog je bil, da je hotel oče zdraviti svojo slabovidnost oz. skorajšnjo slepoto pri nekem slavnem ženevskem okulistu. Slepota je nasploh zanimiv faktor v Borgesovi biografiji: ne samo, da se je pojavljala v njegovi družini (menda sta oslepela tudi njegov praded in babica), temveč sta bila slepa tudi dva direktorja državne knjižnice, ki sta bila v tej službi pred Borgesom.
Kakorkoli, družina se je po letu dni v Švici, odpravila na potovanje po severni Italiji. V Evropi se je Borges učil francoščine, saj je imel vsa predavanja v tem jeziku, iz lastnega vzgiba pa se je lotil tudi nemščine. Zanimivo, da je bila prva knjiga, katere se je lotil v nemščini, Kantova
Kritika čistega uma. Samo nekaj let pozneje je že začel prevajati nemške ekspresioniste in to so bili hkrati celo prvi prevodi tovrstnih avtorjev v španščino.
Preden so se leta 1921 vrnili v Argentino, so se odločili, da preživijo še nekaj časa v Španiji. Tam je spoznal več skupin španskih pesnikov, se seznanil z literarnimi gibanji in spletel številna prijateljstva. V Španiji je Borges napisal dve knjigi. Prva je bila zbirka esejev, druga zbirka pesmi. Na večer pred vrnitvijo v Argentino je Borges zbirko pesmi uničil. Tudi sicer je uničil ali zanikal obstoj precejšnjega števila svojih knjig; predvsem tistih, ki jih je izdal v mladih letih. Npr. izdal je zbirko z naslovom
Raziskave, pa mu čez nekaj let ni bila več všeč, zato je svojo novo zbirko esejev naslovil z
Druge raziskave – kot bi hotel pravzaprav reči »boljše raziskave«. Na nekem mestu v njegovi avtobiografiji pa najdemo tole izjavo, ki ravno tako govori o njegovem odnosu do svojih zgodnjih del: »
Še zdaj bi vse te knjige pokupil in jih sežgal, če bi cena ne bila previsoka.«
Po vrnitvi v Argentino je izdal novo zbirko:
Vročica Buenos Airesa. V zvezi s to zbirko sta zanimivi predvsem dve stvari. Prva je način, kako je knjigo, ki je izšla v samozaložbi, distribuiral: puščal jo je v površnikih ljudi, ki so se zbirali okoli ene takrat najresnejših revij, revije
Nostros. Borges takrat še ni bil znan, a ti ljudje so potem dejansko začeli pisati kritike teh pesmi. Drugo zanimivo zadevo, povezano z zbirko, je moč najti v temle citatu: »
Čutim, da je bilo vse, kar sem od tedaj še napisal, le nadaljevanje tem, ki sem se jih tam prvič dotaknil; čutim, da vse življenje vedno znova pišem to knjigo«
Največji vpliv na Borgesa je menda imel pesnik Macedonio Fernandez. Macedonio je bil zanimiv mož, ki je verjel, da smo ljudje »
iz iste snovi kot sanje«. Še več: verjel je, da »
vsi živimo v sanjskem svetu« V Poskusu Avtobiografije, pa Borges o njem zapiše tudi tole: »
Preden sem spoznal Macedonia, sem vse, kar sem prebral, tudi verjel. Njemu dolgujem predvsem to, da sem se naučil dvomiti o tem, kar sem prebral.« No, če ob tem mimogrede pomislimo na značilnosti metafikcije – konstantno opominjanje bralca, da je to, kar bere, zgolj fikcija – se nam vsaj delno odkrije, kako je Borges prišel do takšnega načina pisanja.
Borges je bil
urednik več revij. Najbolj zanimiva je gotovo t.i. »
zidna revija«: na ogromno polo papirja je skupaj s sodelavci napisal približno osem pesmi, nekakšen manifest. Te pole so nato lepili po zidovih hiš v različnih predelih mesta.
Odmik od pisanja poezije k pisanju kratkih zgodb, ali bolje rečeno – vzporedni premik, je za Borgesa pomenila zbirka
Splošna zgodovina podlosti. Za izhodišče teh zgodb je vzel življenje kake znane osebnosti, potem pa je ta dejstva spreminjal in preoblikoval po svoji domišljiji.
Borgesova prva redna služba je bila delo knjižničarja v eni manjših knjižnic, kjer je bilo dela zelo malo. To pomeni, da je imel Borges na razpolago precej časa za branje in pisanje. »
V službi sem prvo uro postoril svoje bibliotekarsko delo, potem pa sem naslednjih pet ur bral in pisal« V knjižnici je tako napisal zgodbe, ki so izšle v zbirki
Namišljenosti.
V času, ko je delal v tej knjižnici, je bil že precej znan, le v knjižnici o tem niso vedeli ničesar. Zato ne preseneča naslednji dogodek: sodelavec je v enciklopediji našel ime nekega Jorgeja Luisa Borgesa in bil povsem začuden, da ima isto ime in rojstni datum kot njegov sodelavec Borges. Mimogrede: približno dvajset let po tem dogodku, po letu 60, ko je že prejel nagrado Formentor, Borgesa v Sloveniji (pa tudi drugod po Evropi) še vedno nismo poznali, zato se je dogajalo nekaj podobnega kot v tem pripetljaju v knjižnici. Prve omembe Borgesa v slovenski publicistiki namreč govorijo o nekem »
Juanu Luisu Borgesu«, Delo iz leta 1964 govori o »
premalo znanem argentinskem pesniku« - jasno je, da je Borges predvsem pisatelj, revija Encounter pa npr. beleži novico o pisatelju, ki je skupaj s Samuelom Beckettom prejel nagardo Formentor, kljub temu, da je izdal le dve kratki zbirki zgodb – kar seveda ne drži!
Nadaljujmo z biografijo. Ko je leta 1. 1946 postal predsednik Argentine Peron, so Borgesa, seveda iz političnih razlogov, odpustili iz knjižnice in mu ponudili »napredovanje« v inšpektorja za perutnine in zajce na javnih trgih. Tako je ostal brez službe, a to je bilo v bistvu srečno naključje, saj so ga, ko je bil prost, imenovali za profesorja angleške književnosti na Argentinski zvezi za angleško kulturo. Hkrati so ga prosili, da bi predaval klasično ameriško književnost na neki univerzi. Leta 50 je bil izvoljen za predsednika Argentinskega združenja pisateljev. Na predavanjih tega združenja je bil prisoten policaj, ta pa ni bil edini dokaz vseprisotnosti Perona. »
Jaz sem imel za petami detektiva, ki sem ga najprej vodil na dolge sprehode brez cilja, na koncu pa sem se z njim spoprijateljil. Priznal je, da tudi on ne prenese Perona, vendar pač mora ubogati ukaze.«
Kmalu zatem, ravno v obdobju, ko je že povsem oslepel, je postal
direktor Narodne knjižnice. Zanimivo je, da se je Borges ravno zaradi slepote vrnil k pisanju pesmi v formi. To je pravzaprav nekako logično, če sklepamo, da si je takšna besedila lažje zapomniti.
Leta 1951 je dobil mesto predavatelja na univerzi v Buenos Airesu. Medtem, ko so drugi kandidati za to delovno mesto poslali dolge sezname svojega dela in pogoreli, je Borges uspel dobiti službo z enim samim stavkom: »
Ne da bi na to posebej mislil, sem se vse življenje pripravljal na to delovno mesto«.
Natanko deset let zatem, je (kot smo že omenjali) prejel
nagrado Formentor, skupaj s Samuelom Beckettom. Šele ta dogodek je povzročil, da je Borges postal svetovno znan. Številni prevodi
Namišljenosti so obkrožili svet, Borges pa tudi: prišla so vabila za gostovanja na fakultetah, tako v ZDA, kot po Evropi.
Borges je preminil v relativno visoki starosti, leta 1986, kar pomeni, da letos mineva natanko
dvajset let od njegove smrti oz. – za boljšo predstavo -
sto sedem let od njegovega rojstva.
________________________________________
Borges
"v živo"
