Nisem gej

V beli majčki, skozi katero se vidijo bradavičke, takoj veš, kdo je gej in kdo ni. Tudi v temni, zadimljeni K4 v nedeljo zvečer. Seveda majčke nisem oblekla, da bi imela čisto svoj gej-detektor. Njene zmožnosti sem opazila šele kasneje, ko sva s prijateljem stala za šankom, naročala pijačo, in je dečko na desni opazoval ritko mojega prijatelja, njegov kolega pa buljil direktno v moje bradavičke. "Ti pa nisi gej," sem mu rekla. V trenutku je svoj pogled premaknil navzgor in me začudeno vprašal:"Kako pa veš? A se mi pozna?". Hecno, kako se pravila igre spremenijo, ko manjšina postane večina, ko je peščica gejev, ki sem jih navajena iz vsakodnevnega življenja, naenkrat večina. "A se mi pozna, da nisem gej?" Iz srca sem se nasmejala.

Seveda, v taisti majčki prepoznaš tudi lezbijke, ampak s puncami se nisem ukvarjala. Mi je bilo preveč zabavno z geji. Prijatelj ima novega fanta, ljubkega mladca pri dvajsetih. Takoj sem ga vzljubila. Počutila sem se kot njegova starejša sestra, ko sva prepotena divjala po plesišču in stoprvič nazdravljala na Madonno. Ljubek nedolžen dečko. Hvaležna sem bila za njegovo družbo, tako enostavno je bilo. Preprosto. Medtem ko Madonna poje 'Like a virgin', se smejiva in uživava, kar tako, brez razloga. Vrtim se okoli svoje osi, nato okoli njegove, potem okoli zadimljene K4, okoli nespečega mesta, okoli luči, v smeri juga, kjer so plesali predniki, tudi, kadar niso imeli razloga za ples, vrtim se in slačim, plast za plastjo, prva maska je najtrša, potem gre lažje, potem padajo kot domine, vse do poslednje, ko obstojim gola.

''A se mi pozna, da nisem gej?'', me začudeno vpraša dečko za šankom. ''Saj ne bom nikomur povedala,'' ga v smehu potolažim.

O pozdravih

Zdi se, da so ljudje, ki te ne marajo, najbolj veseli, kadar te srečajo. Vsaj sodeč po pozdravu:

"Eeej, Di, kjeee si tiii? Kako siii?? A greee?"

K preglasnemu pozdravu, pretiranemu mahanju z rokami že z razdalje 10 metrov (to je tista razdalja, kjer še razmišljaš o možnostih pobega), sodi seveda tudi največji nasmeh, ki ga dotična oseba premore.

Ljudje, ki te ne marajo, pozdravijo najbolj glasno. Najbolj bučno.

Prijatelji pridejo in te tiho poljubijo na čelo.


________________
O pozdravih tudi tukaj

Zakaj ne pišem 2.

Vsake toliko časa (moja bralca sta to gotovo opazila), nekaj objavim in potem to zbrišem. Včasih je še bolj radikalno: vsake toliko časa namreč nič ne napišem. Hehe.

Pri pisanju tega bloga sem docela sebična. Ko nekega zapisa ne potrebujem več, ga pač izbrišem (tako je bilo nedavno s tistim zapisom o intervjuju). In spet drugače: kadar se pojavi misel, ki me vznemiri, ne tečem vedno za računalnik, da bi jo zapisala, ampak jo vsrkam vase in prediham. Sebično jo obdržim zase. Ah, kaj sebično, kaj vendar govorim. Koga sploh briga kaj se mi je utrnilo, ko sem pod tušem (Žiga, to je v post-maternici, saj se spomniš?) razmišljala o odnosih z ljudmi. So izkušnje, po katerih smo vsi enaki. Če na primer zapišem, da so odnosi ena najbolj kompleksnih 'operacij', s katerimi se v življenju soočamo, se boste verjetno strinjali z mano. Morda tudi ne. V bistvu mi je dokaj vseeno kaj boste mislili. Zakaj bi bilo potem pomembno, kaj mislim jaz? Gnetenje mnenj je včasih tako brezplodno početje.

Zadnji bodo prvi

To je vse, kar imam povedati o resničnostnih šovih. Zadnji bodo prvi. Ne, zadnji so prvi že postali.

Naš fokus se od tistega, kar se dogaja 'na odru', pomika k tistemu, kar je 'za odrom'. In tam, dragi moji, so netalentirani zabušantje*, tam so prazne vsebine, ki sem jih omenjala dva posta nazaj. Tam je 'običajen človek', ves srečen, da je končno dobil nekaj pozornosti. Tam so 'zadnji'. Kdaj smo ljudje postali tako prazni, da jim pozornost namenjamo, mi ni povsem jasno. Sedimo pred TV-ji, kot v transu spremljamo vsak premik kamere, v upanju, da bo razkrila nekaj, kar bo ustvarilo 'dogodek'. Dogodek v podalpski deželici. Naenkrat je ves fokus na temu običajnemu človeku, na njem, ki nima kaj povedati, in resnici na ljubo - mi tudi ne želimo ničesar slišati. Hočemo samo nekaj, karkoli, kar nas bi za hip vznemirilo. Za hip, površinsko. Več ne potrebujemo. Ker je naslednji hip tu že nova prazna vsebina. Ki jo bomo - spet - v hipu prežvečili in izpljunili.

Hecna so tale leta po 2000, a ne? Naenkrat smo vsi lahko zvezde. Če dovolite - mar ne omogočajo blogi prav istega? Vsak lahko nekaj pove. In tako vsi govorimo. Povečini nimamo kaj povedati, a nič ne de. To že dolgo ni več pomembno.

___________________
* kdo drug ima 3 mesece časa, da gre v resničnostni šov?