Ariadna

Ko najdem rdečo nit, mu jo zavežem okoli vratu.

Plošča

Še vedno se vrti ista plošča. Če kmalu ne začne vsaj preskakovati, bom od same naveličanosti začela kvasiti neumnosti. Neumnosti tipa 'Merlyn Monroe je bila predvsem žrtev časa'. Prepričana sem, da se bo prej ali slej našel bohem, ki mi bo zavzeto pritrjeval: 'v resnici smo vsi mi samo žrtev postapokaliptičnega časa'. Oba bova zadovoljno kimala, vsak zase vesela, da mu nasproti sedi somišljenik.

Od same naveličanosti bom razvila nenavaden tik, čudno bom začela trzati z levo roko, ob najbolj vsakdanjih trenutkih bom začela trzati. Ni hudega. Leve skoraj ne uporabljam. Z levo mu ga samo drkam.

Če plošča kaj kmalu ne skrene s svoje dolgočasne krožnice, se bom začela oglašati s skovikom visokega C. Vsakič, ko zaslišim svoje ime bom zaskovikala.

Nehala bom kaditi in razvila novo obsesijo: na vsakodnevni poti v mesto pograbim kamen in ga precizno zalučam v prvo okno. Izgovarjala se bom na silo težnosti, če me zasačijo. In na Strnišo, izgovarjala se bom na Strnišo.

Ko zmanjka kamnov, si naredim transparent: 'Vse stvari so iz stekla, prazne, prozorne'. Jebeš 'zastonj objem'. Če me kdo objame zaradi mojega transparenta, ga srčno objamem nazaj.

Če nič od naštetega ne bo delovalo, bom začela glasno ponavljati svoj propadli načrt. Tokrat v stilu ubijalcev pesmi. Počasi, s skrajno resnostjo. Ar-ti-ku-li-ra-no:

Še vedno se vrti ista plošča. Če kmalu ne začne vsaj preskakovati, bom od same naveličanosti začela kvasiti neumnosti. Neumnosti tipa 'Merlyn Monroe je bila predvsem žrtev časa'. Prepričana sem, da se bo prej ali slej našel bohem, ki mi bo zavzeto pritrjeval: 'v resnici smo vsi mi samo žrtev postapokaliptičnega časa'.

Sovražim moške

Sovražim moške, ki mi pravijo Di, ti si tako zanimiva.

Moški, ki zna odkriti eno zanimivost, ves čas odkriva tudi druge.

Delete all

Preden sem ji podarila svoj stari telefon, sem pozorno zbrisala vse številke in sms-e, ki so bili še na njem. Kako enostavno človek zbriše svojo preteklost:

Delete all?

Yes!

No, danes se mi taista oseba javi in pravi, da je ob telefonu, nevede, dobila še bonus. Kaj je ta bonus?, sem radovedno vprašala. Na njem imaš še nekaj fotografij, mi je nagajivo rekla. Fotografij?, sem ponovila, da bi pridobila malo časa, čeprav me je ton njenega glasu v hipu spomnil, za katere fotografije gre.

Posnete kako leto nazaj, namenjene mojemu takratnemu fantu. Na nobeni sicer ni ujet moj obraz. Je pa ujeto vse ostalo ... zelo nazorno. In ko pravim 'nazorno', mislim ura-anatomije-nazorno.

Malo še tuhtam, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Zardevanje je mimo. Opozorilo, naj se do nadaljnjega izogiba interneta, podano.

Hmm ... še dobro, da sem izbrisala številke in sms-e, a ne.

4'33''

I asked them kindly to shut the fuck up, but they just would not listen. Nisem pizdila, niti klicala 113, I simply turned on the 4'33'' and put it on repeat. Stvar sem natančno preštudirala in si mislila naslednje: ko bodo odšli, ko bodo odšli, se bom pognala z vso silo proti vratom in jih zaprla.

Neizpodbiten zakon pravi, da če druge zapreš ven, hkrati sebe zapreš noter. Jaz pravim hvalabogu za ta zakon, K., hvalabogu.

Sedi meter in pol od televizije

Sedi meter in pol od televizije, s slušalkami na ušesih, spremlja Coupling in se smeje tako glasno, da se z okenskih polic usuva sneg, jaz sedim štiri metre stran od njega, privijam glasbo, gledam prve snežinke in pomišljam, da si moram kupiti zares debele žabe.

Vzporedni svetovi niso samo teorija na papirju.

Resničnost? Pha ...

Enaindvajset ur pred dogodkom, ki bo neizpodbitno spremenil mojo vsakodnevno izkušnjo svobode, oz., ki bo mojo izkušnjo svobode neizpodbitno zmanjšal na velikost fižolovega graha, sem govorila s svojim bivšim - številka, ki jo obrnem, kadar se stvari preveč zagužvajo. In tokrat so se. Nisem več videla ven, tako zelo zagužvano je bilo. Moja pretekle odločitve (seveda izvedene v hipu, kot večina njih), so se pričele nevarno materializirati. Čez enaindvajset ur mi bo nek drug moški s kovčkom v roki potrkal na vrata.

Problem je v tem, sem rekla bivšemu, da se preveč navdušujem nad idejami. In tako je tudi tokrat, sem hitela razlagati, navdušila sem se nad idejo, ob enem pa pozabila, da bo prav ta ideja narušila drugo - idejo svobode. Jaz nisem ustvarjena za življenje v dvoje. Je pa to krasna ideja, ni?

Pa se začni navduševati nad resničnostjo, je povsem resno pripomnil. Čeprav dvomim, da je pri njem kdaj kaj povsem resnega. Večni pljuvač ob stran.

Ampak ne razumeš ... sem še naprej vztrajala pri svojem.

Kaj je tu za razumeti? Fino je, da se znaš navduševati, ampak začni z resničnostjo, je še enkrat ponovil.

Prav ti mi to praviš, sem si mislila, izrekla pa tisto, česar sem se naučila predvsem od njega, kakšno leto dni nazaj, ko sva si delila še kaj več kot nasvete: Kaj pa je na resničnosti takega, da bi se človek navduševal? Brez idej lahko teče in se skrije za prvi grm, ker je tako bedna.

No, to, da lahko teče in se skrije za grm, zares nisem izrekla. Samo nekaj o tem, kako bedna je. Je pa to krasna ideja, ni? Sem pa včeraj, kakih osemdeset ur po pogovoru z bivšim in že daleč po tistem, ko je nek drug moški povsem stvarno potrkal na moja vrata, zasedel mojo posteljo in tisto malo prostega časa, v enem od redkih intervalov miru, spet brala Mimesis (ene knjige imam pač zmeraj pri roki) in našla tole:

V družini Teofilis obstaja interni kviz, katerega edino in večno vprašanje se glasi: 'Platon ali Aristotel?' Ko otrok dopolni osemnajst let, ga najstarejši član družine vpraša, katerega od teh dveh bi izbral. (...)

Moja izbira je Platon. On, ki je vedel, da je svet vreden manj kot ideja sveta. On, ki je, če ga je vsiljiva resničnost povlekla iz razmišljanja nazaj v sebe, s poudarjenim gnusom zamahoval z roko, kot da preganja muhe: pi, kaj je to? Resničnost!?

Moja izbira ni ne Platon ne Aristotel, a vendar moram ob tej zadevi Konstantinu Teofilisu, glavnemu junaku Mimesisa, česititati za odličen okus.

Resničnost? Pha ... Če bi šlo po moje, bi s Konstantinom zdaj uživala ob kavi.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

Če sem se že lotila spreminjanja fraz oz. pregovorov, zakaj se ne bi še citatov?

Tale iz naslova se v originalu, kot najbrž veste, glasi tako: Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Motto k Alamutu, vrhovni izrek Izmailcev, v resnici pa del Nietzschejeve filozofije. V zadnjem času se podobnih misli poslužujejo avtorji knjig, pišejo jih kot opomnik h knjigi, najbrž zaradi strahu, da ne bi še oni doživeli tožbe, ko bi se kdo od živečih 'prepoznal' v knjigi.

Zdaj sledi ampak.

Ampak jaz literature ne razumem na tak način. Saj tudi, če so zgodbe izmišljene, pravzaprav niso; literatura je naš paralelni svet in kdo pravi, da je ta manj resničen? Je del avtorja, del bralca, celo ne-bralca, tam je, obstaja, je razširitev realnosti, ne pa izmišljija, ki nima z realnostjo ničesar.* Hvalabogu, da se ljudje prepoznajo v knjigah, branje brez tega ne gre. Kdo je že rekel ... Prepoznal sem se v Idiotu, koga naj tožim?

Zdaj sledi poleg tega. Osim toga. (to je 'no no' za Šalamuna, zame očitno ne, nisem tako 'zen')

Poleg tega je po moje izjava 'nič ni resnično, vse je dovoljeno' za strahopetce. VSAK si lahko dovoli vse, če ni nič resnično. Ker če ni nič resnično, tudi ni nobene odgovornosti, ne? In tu je najbrž caka - ljudje izdajo knjigo, potem pa se odrečejo odgovornosti do nje, ker je to najbolj VARNO. Češ, to nima ničesar z mano, ničesar z realnostjo, jaz sem to samo malo napisal, zdaj pa je, kar je.

Vsak si lahko dovoli vse, če ni nič resnično. Ampak dovoli si vse, če je! Če upaš.

Stojte za svojo knjigo, zaboga!

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

_____________________________________________
* Saj vem, Platon - Aristotel, v zadnjem času sploh aktualna, ne?

+ variacija na temo

EDIT: sem šla namenoma pogledat v nekaj knjig.

Tale opomnik je od Nejca:

Vsi dogodki, osebe in kraji v romanu so izmišljeni, podobnost z resničnim je zgolj naključna.

Tale je v Jurijevi Objestnosti:

Če izvzamemo svetovno znane osebe, je vsaka podobnost z živimi ali mrtvimi ljudmi naključje in iluzija.

Tale je pa od Brulca in mi je v bistvu všeč:

Liki in dogodki te knjige
so parodični duhovi,
blodeči po plehkih krožnicah
nekega majhnega vesolja.

In so seveda le plod domišljije.

A ne da so? Gospod doktor?

Zakaj je ta pesem tako srhljiva?

Tale pesem.

Sem razmišljala nekaj časa zakaj, jo poslušala enkrat, dvakrat, trikrat, nakar sem končno našla manjkajoči delček sestavljanke. Kontekst.

______________________
Bi rekla 'lepota je strahotnega komaj še znosni začetek', pa bi zvenelo preveč klišejsko in ne bom.

Gravitacija

Uf, saj sem mislila it, se že zmenila, splanirala, zacahnala v planerju, bila sem že pod tušom, nič zamujala, sploh ne v naglici, počasno tuširanje, potem lotion, spodnje hlačke, modrček, dokolenke ... no, tam se je ustavilo.

Saj ne vem, kako povedati, ampak danes se enostavno nisem uspela obleči do kraja. In stopiti skozi vrata. Posedala sem nekaj časa napol oblečena na kavču, prepričevala telo, naj se že zgane, pa ni najbolj sodelovalo z mano. Izvedla sem nekaj nians vizualizacije dogodka, ki me je čakal, in pomišljala, da mi je najbolj všeč tista, ki ne vključuje mene. Nobenih rokovanj, nobenega small talk-a, nobenega ... nič. Kaj ko bi danes malo ostala doma, kaj ko bi se naspala, pogledala kako trapasto serijo, kaj ko bi odločila telesu v prid?

Zdaj sva s telesom spočita, ura je že taka, da sva. Ampak zaboga, s čim naj zdaj nadoknadim Njegova vesolja, Njegov sve-mir, Njegov svet, do katerega se mi ni ljubilo prebijati skozi tanko mrežo nevšečnosti in veliko dozo lenobe?

Mikro tragedija makro rasežnosti. Se sploh ne hecam. Bi rekla, da drugič ne bom podlegla gravitaciji, ampak bogsigavedi, če bom imela še možnost.

_______
tale Njegov

Ampak dobro

... ampak dobro, tisto pogajanje je bilo pa malo mimo. Končni dogovor, ki smo ga dosegli po supersize porciji prerekanja, zaradi katere se mi je kasneje še pol ure kolcalo (ne vem za druge), je kot sporazum zakoncev, katerih zakon je obsojen na propad, pa vztrajata zaradi otrok. Dobro, malo že lahko vztrajam, malo že lahko zdržim, potrpim, mižim, toda če bo sila, bom odločno pokazala na prazen prostor, kjer NI otrok.

Saj nisem nora. No.

Odpiram roke

Uau, kakšen dan. Se moram skoraj ugriznit v pest, da se ne razjokam od vse blaženosti, ki se je strumno napotila proti meni.

Saj bi se, ugriznila v pest, pa odpiram roke, odpiram roke.

Predhodniki

Povedala sem svojemu predhodniku, v čem je problem.

Kot vedno, tudi tokrat ni uspel izustiti nobene. Nobene.

Kupila mu bom blokec in svinčnik, samo da pride božič.

Ne mislim

Ne mislim še vreči vesel v vodo.

_________________________
Puška v koruzi ni ravno moja domena. Poleg tega - kaj zaboga sploh to pomeni? Stojiš na straži, da ne bi kdo robutal tvojega pridelka, potem se ti pa v enem trenutku ne ljubi več tam postajati in greš na pir s kolegi?

Nočna vožnja

Ne vem kdo je bolj utrgan, Set ali jaz; dobiva se ob dveh zjutraj in potem kroživa z njegovim malim peugeot-om po mali Ljubljani; Set ob tem še vedno išče kak človeka vreden kotiček, kjer bi se dalo dostojno usesti in spiti pijačo, ne najde ga in negoduje, gleda skozi okno in benti, jaz sem že davno obupala, ni mi do slabo razsvetljenih lukenj in slabe glasbe, glasnih ljudi, alternativa je prav ta vožnja, v avtu je prijetno, klima greje, glasba še bolj, Setu razlagam, nad čim se navdušujem zadnje dni, malo me posluša, malo pridiga, ne zato, ker bi pridigo potrebovala, ampak ker to rad počne, in mu dovolim, malo mu dovolim, naj se človek izreče; in kar me še najbolj nervira, naenkrat povzame, je to, da ob dveh zjutraj v jebeni Ljubljani noben lokal ne obratuje - navajajo nas, da samo delamo in se držimo doma, mi razlaga in jaz mu kimam in hkrati držim roke nad izvorom toplega zraka, ker je Set ravno odprl okno, če ga ne bi poznala, bi mislila, da bo začel preklinjati Ljubljano in redke mimoidoče in še tiste, ki se držijo doma, ampak ne, Set si prižiga cigaret, povsem mirno, kot da ne bi bilo nič, pridiga je končana in jaz se lahko vrnem k opisovanju vsega, kar me trenutno navdušuje, začnem v nizkem štartu in stopnjujem tempo vse do cilja, to je do tam, kjer z besedami ne gre več naprej in utihnem, potem odprem okno in si prižgem cigaret, Set drži desno roko nad izvorom gretja, drugo strumno na volanu, molčiva tako nekaj časa, naredila sva cel krog in Set me pelje domov, odklepam vrata stanovanja, ura je pol štirih zjutraj, oblačim pižamo, umivam zobe, smejim se podobi v ogledalu, kdo je bolj utrgan, Set ali jaz.

____
.