Very little love is not so bad

Nikoli mi ni rekel, da me ima rad. Niti enkrat v celem letu najine veze. Na prvo žogo bi človek pomislil, da je bilo tako zato, ker je bil pesnik (no, saj je še zdaj), ker se mu je ta stavek - rad te imam - zdel preveč obrabljen, tako zelo klišejski, celo prevečkrat slišan. Zato je, ko mi je hotel izkazati naklonjenost z besedami, raje rekel kaj takega: kot bi rekel Clint Eastwood v Dirty Harryu - you made my day.

Če ste dekle in so vam zatorej kriminalke najbrž najmanj priljubljen filmski žanr, se vam tretjič, pa četrtič, sploh pa petič in šestič, takšno citiranje ne zdi več tako ljubko. Čeprav najbrž ni šlo za to, da mi 'rad te imam' ni hotel reči, ker je bil pesnik. Zadeve so vedno bolj preproste. Po moje se je bal. Najbrž je kakšno dekle pred mano pobralo šila in kopita, ko ji je na ta način izkazal ljubezen. Zato je pri meni izbiral druge metode. Recimo dotik. Počasno orgazmično zibanje, z obrazom tik ob mojem, in tisti pogled po vrhuncu, tako vdan pogled, da sem še sama na široko razprla oči in v paniki pomišljala: ne, ne moreš me imeti tako zelo rad. Ne me imeti tako zelo rad.

Bukowski pravi - very little love is not so bad. Nasprotno pa je preveč ljubezni lahko ... very bad. Ko bi nekdo zate storil vse, pa veš, da mu ne moreš zagotoviti takšne predanosti v isti meri, se pričenja ustvarjati pritisk, ki prej ali slej požre odnos. Jaz sem iz njega izvabila najboljše, kar je imel (razen 'rad te imam'), on iz mene najslabše.

Nekoč je prišel za mano na nek literarni žur in jaz sem ga odslovila, rekla sem mu, da bi raje bila tam sama, rekla sem, naj gre domov (v najino skupno stanovanje). Ko sem se okoli tretje ure odpravila z žura, me je čakal na vhodu v blok. In jaz sem bila jezna. Si lahko mislite?! Bila sem jezna. Ker me je čakal tudi takrat, ko bi si zaslužila vse kaj drugega. Kozarec vode v obraz? Morda to. Vodo, ki bi sprala moj omamljeni pogled, moj prezira poln pogled, in misel na drugega moškega, ki je počasi, a silovito zavzemala njegovo mesto.

Večer pred njegovo dokončno izselitvijo (ne samo iz mojega stanovanja, tudi iz države), je želel, da še enkrat spiva skupaj. Samo še enkrat, me je prosil. Takrat nisem mogla razumeti, zakaj bi si po vsem tem, kar sem mu storila, tega sploh še želel. Ampak se mi zdi, da mi je danes jasno zakaj. Poskušal je še enkrat pokazati tisto, česar si ni upal povedati. Najbrž v upanju, da bo njegovo božanje premostilo zid, s katerim sem se ogradila od njega, ki je ljubil preveč.

Izvini, dušo, ali ne mogu, sem rekla in se obrnila na svojo stran postelje, s pogledom proti vratom, za katerimi je skoraj že stal drug moški.

Hecno, tudi ta, ki je prišel za njim, mi ni nikoli rekel, da me ima rad. Niti mi ni tega pokazal z božanjem, ker do tam sploh nisva prišla. Neko jutro je v odsevu ogledala videl osebo, ki je zaljubljena bolj, kot si ta na drugi strani upa biti. In je pobegnil. Po prebranem se boste gotovo strinjali, da to ni bila neumna odločitev.

Realnost ne prenese velike zaljubljenosti. Velika zaljubljenost se dogaja v glavi, v prsih, ko pa trešči ob realno, brez izjeme zgubi. Ob tem sem se spomnila junakinje romana Slavenke Drakulić (s pomenljivim naslovom Okus po moškem), ki je svojega moškega najprej ubila, potem pa pojedla, ker je vedela, da v realnosti ne bosta obstala. Njuna ljubezen je bila za vsakdanjo izkušnjo premočna. Verjetno mi ni treba navajati še Lolite, Romea in Julije, Ane Karenine, da bi ponazorila to docela enostavno misel? Realnost ne prenese preveč ljubezni. Morda bi morala namesto tega reči - ljudje ne prenesemo preveč ljubezni. Umsko, fizično, celo kemično nismo ustvarjeni za kaj takega.

In kaj po tem preostane? Ljubiti močno in pregoreti, ali sploh ne ljubiti in plavati s tokom prozaične realnosti, to je sedaj vprašanje.

Morda ima Bukowski res prav: Very little love is not so bad.

Dokler znaš v malem prepoznavati dragocenosti velikega. In narobe, seveda. Prvo nas bo ubranilo pred sivo realnostjo, drugo pred posledicami prevelike ljubezni.

__
.

Bukowski - Consummation Of Grief