1992 - prva urjenja v nespanju

Vstopil si naglo na hodnik,
ne da bi vedel, da sedi ob vratih.
Pa bi moral vedeti. Čakala je, da prideš.
Vsak večer bi sedla s trdim hrbtom ob steno,
naslonila glavo na vrata
in poslušala sikanje kač pod podestom.
Ko si parkiral pred hišo,
so jezički zastali
in njihova hladna telesa so se odplazila na vrt.
Če so sikale sva samo čakali.

Po stenah je stalno tekla sluz
in dvigovala parket,
ki ga nikoli nismo menjali.
Stopnice do podstrešja
še danes niso dokončane.

Čujem, ker čakam njo, ki čaka tebe, da obupa
in gre storit kaj običajnega.
Menjati programe. Kuhati perilo.
Tako bi lahko zaspala.
Ampak ona še vedno sedi,
zamišljena v žarnico brez lestenca.

Potem se naglo, v sunku odprejo vrata.

Se še spomniš, kako
si ji razbil arkado?

Moral bi vedeti, da te čaka.

Lahko bi pobil tiste kače.