Našla sem bratca

Sonce pribija na maksimum. V senci, ki jo meče oljka, za silo vidim na zaslon. Za distanco pa je vendarle prevroče.

Hodim po svetu kot kak marsovček, razmišljam ob beli kavi (ki je na obali v bistvu kava z mlekom), ki ga je vesoljska flota na svoji ekskurziji po galaksiji pustila na Zemlji, brez navodil, brez orientacije. And the mothership is not calling, heh.

Ampak kava je dobra, tudi to je nekaj. In tu in tam se najde kdo, ki razume. Včerajšnje glasovno sporočilo, ki me je pričakalo, ko sem razjahala bicikl in se usidrala nazaj v stanovanje, bi bilo treba razmnožit in prečiščeno do esence podajati skozi objeme. Skozi stiske v stiski, bi rekla Katja.

Thank you. You.