Partija kart s seniorji

V muzejskem primerku
socialističnih kafičev sem
prisedla skupini seniorjev.
Delili so karte
kot da je to zadnje,
kar bodo storili
in ob tem vehementno odcejali zgodovino
v skodelico čaja.

Komplicirano je to, mi reče prijazni starček,
ko začnem drezati v logiko.

Preveč, da bi razumela?

Hja, najbrž, odvrne,
in se hudomušno nasmiha
za pahljačo kart.

Naslonim glavo na roko
in molče gledam.
Je z leti pomembno bolj
ali manj?

Starček godrnjavček na drugi strani
je pravkar nagrbančil čelo.
Ni dobil pravih kart.
Eto, a vidiš to, reče
in jezno vrže vse na mizo.

Optimisti vedno godrnjamo,
mu vzpodbudno rečem.

Gospodična, sitno odvrne,
to ni čas za filozofiranje.
Tisti goljuf tam mi je pravkar
sunil dvajset evrov!

Komplicirano je to,
me spomni Prijazni.
Potem se primakne bližje k meni
in zaupljivo šepne:
Tone je Lojzetu speljal ženo.

A res, z zanimanjem odvrnem.

Ja, ko je prišel od partizanov,
jo je našel z njim.

Gledam Prijaznega
in on gleda v karte.
Ker se nič ne zgodi,
ga uščipnem v hrbtno stran papirnate dlani.

Še zdaj ne vem kaj si misliti glede tega,
da ni rekel au.

___________
Morphine: The saddest song