Unzip my body take my heart out

Naslov bi lahko bil koda za eno tistih ljubezenskih doživetij, ki te prešejkajo do temeljev eksistence. Ali pa koda za dve mokri, od nagona po združitvi popolnoma požresni telesi. Ne vem še, kaj od tega, v vsakem primeru pa je to koda za nešto jako. Ki se mora še zgoditi. Na koncu prstnih blazinic že čutim prve tresljaje eksplozije. In tipam dalje proti njej. Na slepo, seveda. Ne glede na včeraj, lani, davno. Ugašam um in odpiram telo. Odločam se živeti, pa četudi me prav to ubije.

________________
Ramalama Bang Bang

And if I need a rhythm
It's gonna be to my heart I listen

No more drama

I'm really tired of all this drama... Kakorkoli že obrneš ali bolje rečeno - kamorkoli se obrneš, zatečeš, kamorkoli že pobegneš ... življenje te ne bo pustilo kar tako mimo, če nisi poravnal vseh preteklih dolgov. In ko pravim vseh, mislim Vseh. Nikoli mi nič ni bilo prizanešeno, ti dve nogi, ki me držita pokončno, sta trdni zato, ker sem jih z izkušnjami okrepila, vso brcanje v kolena, vso spotikanje, vso sranje iz preteklosti ju je utrdilo. V glavnem. Po večini. Ker - tu in tam, kot kak zloben utrinek, pride tisti občutek debelega dreka iz pradavnine, iz skoraj drugega življenja, ki noge spet zamaje, da ne vem, kam bi s sabo, kaj šele s tabo, in kaj vse to pomeni in kje se vse to konča?

In potem se vrnem dihanju. Diham za nazaj, da nadoknadim za stare boje, v katerih sem zadrževala sapo.

Življenje je uravnotežen merilec situacij.

Jaz malo manj.


___________
No more drama

Maybe I liked the stress
Cuz I was young and restless
But that was long ago
I don’t wanna cry no more

+ U2: Stuck in the moment

... cuz I am such a fool,
to worry like I do...

Jesensko čiščenje

I'm doing it again. Čistim stanovanje, potem ko je iz njega odšel še en moški. Pucam steklene površine, drgnem zamaščeno na policah, ribam tla in razmišljam, da razhajanja z leti ne postajajo lažja, temveč vse težja. Človek bi mislil, da mu pridobljene izkušnje koristijo v smislu lažjega ponovnega vzpona po padcu, pa ni tako: več kot veš, bolj te muči, kako si lahko kljub tej pridobljeni modrosti še enkrat zajebal. Izbral napačno osebo. Napačen čas. Napačno vse. Pustil človeka, ki ni bil usoden (če kaj takega sploh obstaja), v tisti del sebe, kamor še sam ne upaš. In potem boli. Ne glede na to, kdo je prvi podvomil in rekel konec je. Povsem vseeno.

Čistim stanovanje, preoblačim posteljo, pospravljam omaro, z rjuhami takoj v pralni stroj, to je enostavno, ampak omara, moja omara. Zakaj mora vsak moški, ki gre skozi moje stanovanje, skozi moje telo, za sabo nekaj pustiti? Dolga črna majica od Grka, ponošena od neprestanega spanja v njej, pa bela majica brez rokavov od Srba, popackana od skupne večerje, in potem je tu še ena črna, še sveže oprana, s katero v tem trenutku ne vem kaj bi. Mogoče zakurim en ogenj. Zažgem vso preteklost za sabo.

Misel na maj je tako zelo oddaljena, ampak en velik kres bi vseeno dobro del. Saj veste: ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Ena, dva, tri in že gori.

A rose is still a rose

... Baby, girl, you’re still a flower

(for all my girlfriends ;))

Moj talent za ljubezenske odnose

Moj talent za ljubezenske odnose. To bi lahko bil oksimoron. Enako kot občutek za modo učiteljic slovenščine.

V bistvu nimam pojma, kaj delam v odnosih. V glavnem ne. Sem pa v tem zelo konsistentna. Od osebe, ki ima tako rada različne življenjske zgodbe, bi bilo pričakovati, da ne bo v vsakem resnejšem odnosu ponavljala eno in isto. Tisto, v kateri vedno pristanem z zelo nežnim in prijaznim fantom. And that kind of man always rubs me the wrong way, to vam lahko rečem.

V detajle te moje stare (zame že duhamorne) zgodbe se raje ne bi spuščala, vsaj danes ne (grem raje prevajat misli nekoga drugega v slovenščino in tako odvreči svoje), naj priznam samo to, da bi si vsak od teh nežnih moških, ki so z mano preživeli vsaj dva (intenzivna) meseca, zaslužil medaljo.

Čeprav je res tudi to, da toliko, kot sem sama šibka, moji moški nikoli niso bili močni.

___________
I need a hero

Začetki/konci

Enkrat sem že povedala, kaj je nekoč zapisal Kovačič, in še vedno mislim, morda celo bolj kot prej, da je imel zelo prav: "Privlačijo me začetki, ker kar pride kasneje, pripada nesmislom."

Začetki so nekaj, kar pripada božanskemu, so navdih in hkrati tisto, kar žene naprej, ampak zaboga, tisto, kar je naprej, vsakič znova spreminja zgodbo v sivo vsakdanjost, v zemeljskost in navsezadnje ... dolgočasno človeškost. Človek je lep edino, ko preseže svojo človeškost, to pa mu uspe samo v trenutkih navdiha, samo v zaljubljenosti, samo v začetkih.

Ko se končna začetek, je treba naredit piko, pazit, da ta ne postane klicaj in tiho oditi dalje.

Never trust a junkie

T. pravi, da se vse odvisnosti pričenjo enako: najprej konzumiraš malo. Samo ob posebnih priložnostih. Potem začneš zadevo kupovati vse bolj pogosto, že vsak dan, nakar prešaltaš na večje količine, da 'dlje zdrži'. Na koncu, čisto na koncu pa pričneš z 'domačo vzgojo'.

Moram sicer priznati, da je bila velika čokoladna torta, ki sem jo zadnjič privlekla iz trgovine, precej boljša od te, ki sem jo danes naredila doma, ampak hej, do it yourself sounds like a better deal.

___________
I want candy

Zgodovina

Biti žalosten je lahko. Samo prepustiš se. Miruješ in gledaš, kako te srka vase.

To je ena možnost.

Možno je tudi plesati ali skakati ristanc čez črne luknje. Ne smeš misliti, da boš padel v luknjo, pa gre.

Set je enkrat rekel, da v osnovi obstajata dve občutji:

Strah in ljubezen.

Moram ljubiti, da ne pozabim. Moja družina, ljudje, ki jih imam rada, so zakladnica mojih spominov. In spomini so vse, kar imam, da si lahko rečem jaz. Moram ljubiti, da bi obstala.

Tista bela pletena zadeva, ki sem jo zadnjič našla v omari. Vprašala bom mamo, ker se ne spomnim, kdo jo je naredil. Babica ali celo prababica? Ob kakšni priložnosti je bila narejena? Predstavljam si mrzlo zimo in nekoga, ki ob peči plete, ampak v resnici ne vem. Ogrinjam se v belo pletenino in čutim pomirjajočo prisotnost zgodovine okoli svojih ramen, ampak ne vem natanko, čigava zgodovina je moja sedanjost. Moram vprašati mamo.

Sestra je pri očetu našla risbo družinskega drevesa. Razlagala mi je, da so ob izdelavi nekoga pozabili vpisati, ampak ne spomnim se koga. Vem pa, da je napako kar sama popravila - s črnim alkoholnim flomastrom. Zdaj smo celoviti.

Na to nikoli ne pomisliš, ampak tako je. Celoviti smo.

Ženske iz moje zgodovine so vedele, da s pletenjem belih tkanin, bolj belih kot sneg, bolj toplih kot mraz, nagovarjajo svojo prihodnost.

Krinolina

Včeraj mi je končno uspelo končat tekst, ki me je strašil bolj kot kaka teta z brki straši otroka, ko ga hoče poljubčkat. Danes se še malo naslajam nad tem velikim korakom zame, a malim za avtorja/urednika in zato ne delam kaj veliko, pravzaprav ne delam nič, samo pretegujem vse štiri ude in hvalim vse svetce, da mi je uspelo nemogoče. Ne vem za ljudi, ki se s tem profesionalno ukvarjajo - s hvaljenjem svetcev, namreč - ampak meni je že kake tri ure nazaj postalo dolgčas.

Sem šla brskat po omari. In našla staro babičino pregrinjalo ... oziroma ... hmm .... kako se sploh reče tisti pleteni zadevi, ki si jo lahko daš okoli ramen? Kakorkoli, imelo je dolge, predolge resice, zato sem jih eno za drugo povlekla ven, in mislim, da bom to, kakih milijon let staro zadevo, res nosila. Zadnje čase sem obesedena z do it yourself projekti, vsaj kar se oblačil tiče. Oblačila sem v bistvu preurejala od kar vem zase (na žalost moje mame, ki sem ji tako uničila nekaj dragocenih oblek), ampak do nedavnega sem, kdo ve zakaj, kar pozabila, da moje roke zmorejo še kaj drugega razen tipkanja in božanja. Zato začasno ne božam (na žalost mojega dragega) in kreiram svoje male umetnine. Pazite se me, ko si nabavim še šivalni stroj! Set me je že opozoril, da če mislim kaj preveč eksperimentirat, on ne misli hodit z mano po mestu. Pa ni treba. Jaz nameravam v svojih oblačilih vsak dan živeti zgodbo. Recimo krinolina, moja večna obsesija - tisoč plasti, tisoč zgodb. In v njih ena ne preveč velika dečva. Življenje je fajn, če ga znaš po svoje sešit. Pa če tekst končno napišeš, tudi to.

Deuam. Skoraj.

Moram delat. Moram delat v nedeljo, ker čez teden nisem. Pa se mi upira (enako, kot se mi je čez teden) in skušam priti k stvari kot kak pohotnež k devici - z vseh možnih koncev, ampak z nobene smeri se mi ne odpre. Mogoče, če bi se napila in samo stresla ven, kar mislim? Ne, to ne gre. Še nikoli nisem ničesar napisala pijana. Ampak kako naj razbijem blokado, ki se kaže kot popoln, fizičen odpor do pisanja teksta? Lahko bi si zaloputnila nogi med vrata, da bi razbila kolena in strah, lahko bi tekla s črto avtoceste tako hitro, da me nihče ne bi dojel in se potem pač vrgla na katerokoli stran.

Lahko bi. Ampak še vedno sem tukaj. S kavo in napol skajeno cigareto. Za kuhinjsko mizo, med starimi časopisi in olupki mandarine. Pomišljam, da moram prebelit stene. Še prej pa nekako, zaboga, nekako zafilati praznino belega lista. Dej, Di, vrž se.

___________________________
.. and now you do what they told ya

Put your hands up for Detroit!

Tale dečko je včeraj vrtel na Gospodarcu. Fedde Le Grand. Fedde Le Veliki. Di je imela čist druge 'posle' in ga je zamudila. V bistvu sem bila že on the highway k smiljenju sama sebi, pred TV-jem in en kos torte sem že pojedla, ampak potem je zazvonil telefon, Baletnik ima očitno nek radar za depresivna dekleta, ki jih potem zdravi s pivom in martinijem bianco, in neobremenjenim smislom za humor, seveda, kar se je izkazalo kot precej boljši scenarij od tistega, ki sem ga imela najprej v mislih. Posledično je boljši tudi današnji dan. Po večeru se jutro pozna. Ali pa, v mojem primeru, popoldan. Tista 'zaspat je treba najkasneje ob polnoči', ki sem jo uvajala nedavno, ni trajala dlje kot dobra dva tedna. Spet sem na drugi, tretji zjutraj. Ko se zbudijo duhovi, Di zaspi. Če ji rata. Ok, malo sem zašla. Ampak nekaj sem še hotela povedat, godhelpme. Can't remeber it right now... Huh.

Just take no shhhh, ok?

Nočni dialogi

Smotan si.

Zakaj?

Zato.

Ja zakaj?!

Zatooo!

Zakaj sem smotan?

Zato. Zato, ker ves čas sprašuješ zakaj.

Ampak to si mi rekla preden sem te vprašal zakaj.

Ja, ker sem vedela, da boš vprašal.

________
Sabotage

Your lust is decomposing me

You have the vision, but you keep it all to yourself,
your lust is decomposing me...

Čudne komade se mi posluša. Recimo tega. Pa tega. Al pa ... hmm ... tega.

Pakiram jih na mp3 in pičim na fitnes. Need to do my thing, before things start doing me.

Kažin

Če se prepoten iznenada zbudiš ob 5:00 zjutraj z mislijo, ki te je pospremila tudi spat, veš, da si najebal. Nekaj v every day life-u je bilo tako silovitega, da si je izborilo prostor tudi v podzavesti. To pa nikoli ni dobro. Svoje misli imam rada tam, kjer jih lepo vidim, hvala lepa. Na dnevni svetlobi v četici ena za drugo. Lahko tudi več njih naenkrat, samo da ne grejo v 'klet', zaboga. Kar gre v 'klet', prične zlovešče strašiti vso 'hišo'. In nič ne pomaga.

Skoraj nič.

We had to fuck for one hour, just so I could fall back to sleep. Kažin, vam pravim.

____________
Run, baby, run

Antikapitalistka

Med enim in drugim dnevom, natanko ob polnoči, to je v trenutku, ko je dan sirota na no man's land-u (vsaj dokler ga stotinko za tem ne posvoji naslednji dan), pomišljam, da tisti tečaji, ki padajo, padajo, padajo, skoraj tako neizpodbitno kot četrtek v petek, niti niso najhujše, kar nas lahko doleti.

Hej, se bomo šli pa blago za blago, telo za telo!

Ti meni svoje modre boksarice, jaz tebi svoje črne tange.

Lahko oddava nekaj pohištva in furava minimalizem v stilu bogatunov. Ena postelja, ena preproga in štiri bele stene, dopolnjene s črno belo grafiko Spacala (ki bo itak zgubil vrednost in bo končno lahko ugledan kritično).

Imam neprecenljivo zalogo čajnih svečk in polno omaro piškotov.

In mače, heh, mače lahko živi tudi od drobtinic in zgubljenih ptičev.*


______________________________________
* Ko se je ob misli na perjad mače vzhičeno drgnilo ob moje noge, ji je iz ust čisto slučajno padel zajec: 'Vse. Vse ptice bomo pobili. '

Ona že ve.

Oni pa tudi - Pink Floyd: Money