Da vidmo, če še gre

Da vidmo, če še gre. Napisat kej, pa to. Pogrešam malo ta tipkanja po blogu, jebiga.

O danes, al kaj? Kako že gre to?

Na eni točki sem si rekla, jebeš ta težak dan, možda si počeo gadno, ali nećeš tako i završiti! Zdej poslušam muzko in v izi pohcam (res v izi, tko, posoljen tobak), pa zravn v izi pišem. Blog je kul, ker je nekako nenamenski. Ni mi treba mislit, kdo to bere. Ni mi treba mislit. Kar je sploh osvoboditev zame. Psihoanalitični um, samopreiskovalni um, samoraziskovalni, večno reflektiven, ni ga bolj groznega kot je prenapet racio pomešan z individualizmom, ta nadležni individualizem, vedno nekje pod površino kože, na preži, pripravljen, da butne ven ob najmanjši priložnosti, ko bo lahko izrekel svoj ampak.

Ampak danes se ne zmenim zanj. Sem in me ni. Zato sem lahko trapasta, zapletena v ponavljanje vedno istih napak, tekanje k vedno istemu moškemu, ki boli, lahko se kot blazna režim, ali jočem, vseeno. Lahko spet pišem. Lahko sem, ne da bi se spraševala zakaj.

Besedo zakaj bi morali itak črtati iz besednjaka. In šele takrat bi se vse sestavilo v svoj zato.



_________
sitting, waiting